V lov za novim slušnim aparatom

V lov za novim slušnim aparatom

Vedno bolj sem se izogibala ljudem. Sploh večjim družbam. Nisem več hodila na predavanja, delavnice, konference, meditacije. Večkrat bi najraje ušla, četudi zanimivemu človeku, ker je govoril prepotiho ali le v prostoru s šumi okoli naju, ker je momljal ali šušljal … Včasih sem se na tiskovnih konferencah spraševala, v katerem jeziku govorijo: je slovenščina ali hrvaščina? Morda nemščina, angleščina?


Če bi delala v pisarni, bi že davno izgubila službo, saj v okolju z več ljudmi nikakor nisem mogla delovati – ne le, da nisem nikoli slišala, o čem se pogovarjajo (o vremenu ali pomembni temi), nisem tudi slišala, če je kdo kaj vprašal mene. Tako sem se sama izključila iz pogovorov in čeprav so bile sodelavke razumevajoče, smo se vse počutile bolje, če sem delala … od doma. Še dobro, da imam svoje podjetje! Ali pa tudi ne, ker bi si sicer prej pomagala in rešila svojo težavo. 

Poleti sva bili na morju v sestrinem apartmaju. Bil je drugi dan in po kosilu sem se ‘samo malo ulegla na kavč’. Po dobrih dveh urah trdega spanja mi je sestra povedala, da naju je sosed, ko je brisala mizo po kosilu, povabil na kozarček, ker je imel rojstni dan. Tistega gospoda sem srečala le enkrat. Izjemno zanimiv se mi je zdel in v hipu mi je bilo žal, da sem prespala njegov rojstni dan. A že takoj v drugem hipu sem si oddahnila. Ker sem takoj pomislila: »Kaj pa, če ga nič ne bi slišala? Kaj pa, če govori zelo potiho? Še dobro, da sem spala, čeprav nevede,« sem si mislila. Ter si hkrati priznala, da sem šla predaleč. Da se ne morem več izogibati drugim ljudem le zato, ker jih ne slišim. Moram po nov aparat!

Čakala sem na vrsto pri otolaringologu. Na napotnico, ki mi jo bo dal za novi aparat. Nisem se veselila, čeprav so mi govorili, da so slušni aparati zdaj povsem drugačni, kot so bili pred desetimi leti. Večkrat sem si jih ogledovala, ko sem šla po baterije za svoj ali mamin slušni aparat, včasih sem jih gledala tudi kar tako, v izložbi na ulici. Res so bili drugačni, celo lepši. A v njihove sposobnosti nisem verjela. Dokler nisem poskusila demo slušnega aparata, ki mi ga je predlagal slušni akustik.

Slišim, slišim! Sem klicala sestro, mamo, prijatelje.

Spet sem bila zmedena, kot pri prvem, a vse je bilo drugače. Mehka ‘školjka v ušesu, povezana s cevčico do aparata, ki se je zaustavil za ušesom. Nič več ‘zaprto uho’, nič več srbenja v ušesu, poleg tega pa ogromno vsega. Nešteto zvokov. Bila sem vzhičena. Tudi zmedena, a presrečna. »To je povsem nekaj drugega,« sem govorila vsem, ki so me hoteli poslušati. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


Warning: Use of undefined constant php - assumed 'php' (this will throw an Error in a future version of PHP) in /home/vsezaspl/public_html/mojeuho.si/wp-content/themes/log-book/single.php on line 69