Moje ime je Miha. Nekako pri treh letih so opazili, da slabše slišim. Razlog bo za vedno ostal skrit, ugibanje pa nima nikakršnega pomena. Dejstvo je, da sem tako slabo slišal, da so bili zdravniki prepričani, da ne bom mogel funkcionirati v običajni šoli. Starši se niso dali. Želeli so, da vsaj poskusimo, saj razen sluha ni bilo drugih težav. Danes jim lahko za to odločitev rečem samo “hvala”.
Dobil sem slušni aparat, ki ga kot otrok seveda nisem maral nositi, še posebej ne v šoli. To so bili časi, ko je svinčnik, s katerim je sošolec na drugi strani učilnice trkal ob mizo, zlahka preglasil zvok učitelja, in časi, ko mi je bilo kot otroku zelo pomembno, kaj si drugi mislijo o meni. Končni rezultat je seveda bil, da sta aparatka pristala v škatlici. Telo se je prilagodilo, naučil sem se brati z ustnic, naučil sem se spremljati okolje okrog sebe na drugačen način. Če danes pogledam nazaj, sem se obnašal precej egoistično. Od drugih sem pričakoval, da se spremenijo zaradi moje težave. Težav v šoli nisem imel, nasprotno, bil sem precej uspešen, šolanje pa zaključil kot diplomirani mikrobiolog z doktoratom iz ekotehnologije. Pa vendar sem se aparatov otepal vse do 24. leta, ko sem šel v službo. Nabavil sem si seveda sluhovodne aparate, da bi se čim manj videli. Glavni razlog za aparate je bil, da se mi je zdelo neprimerno, da se v poslovnem svetu drugi prilagajajo meni.
Pri slabem vidu je tako, da pač slabo vidiš, vendar so stvari še vedno tam. Pri sluhu pa če ne slišiš, to enostavno ne obstaja. Danes vem, da sem v dvajsetih letih marsikaj preslišal. Marsikaj, kar bi želel slišati, pa enostavno nisem vedel, da tam sploh je.
Še vedno izkoriščam možnost nas, naglušnih, da se lahko zvočno odklopimo od sveta. Še danes se, če se le lahko, izogibam kuhinjski napi in motorju kosilnice, prav tako me ne moti, če mi ni potrebno poslušati sosedovega psa, ko delam za računalnikom. Vsaka stvar je pač za nekaj dobra.
Kot šolar sem bil tudi zelo aktiven športnik – treniral sem tenis, veslanje in skvoš. Še dobro, da nisem nosil aparatov, saj bi jih po 10 minutah verjetno pospravil v škatlico. Po drugi strani pa – moj teniški trener bi znal povedati marsikakšno anekdoto na račun mojega slabega sluha. Vsi kolegi so se pač naučili govoriti tako glasno, da sem jih slišal čez celo igrišče. Nekako je šlo, saj sem k sreči vedno živel med ljudmi, ki so me razumeli in so pač malo glasneje govorili (babice in dedki so jim verjetno bili hvaležni). Danes se s športom ukvarjam manj, kot bi si želel. Niso krivi aparati, pač pa aktivno življenje, trije otroci in lastno podjetje z mikrobiološkim laboratorijem pač terjajo svoj čas. Po petih letih sem sluhovodne aparate zaradi težkega čiščenja zamenjal z zaušesnimi (Menu3 Micro). Videz me ni več motil.Vendar pa občasno igranje krosmintona, tek in kolesarjenje so večinoma minili v tišini, brez (zaušesnih) aparatov, saj jih je potenje po hitrem postopku ugasnilo. Dovolj je bil že izlet v gore, pa sem iskal možnosti, da bi svoje zaušesne aparate zaščitil pred vlago. Običajno sem zatikal robčke, ki so padali dol. Enako se je dogajalo vsakič, ko sem delal na vrtu, v prašnem in umazanem okolju. Aparati so iz varnosti šli dol, jaz pa sem se obnašal kot bedak, ker pač nisem slišal.
Rešitev se je pokazala, ko sem spoznal šiviljo, ki ni videla nobene težave v izdelavi zaščitnih “oblekc”. Poiskala sva pravi material, sešila jih je (modre, seveda) in sem jih preizkusil. Od takrat naprej jih nisem več dal dol. Tudi po 10 dneh težkega fizičnega dela pred hišo, ko je pot kar tekel z mene, so aparati ostali suhi. Nobena športna aktivnost me ne odvrne več od tega, da ne bi slišal avtomobila za hrbtom ali kolegov na drugi strani igrišča, ki se pogovarjajo o zanimivih stvareh. Nato … je prišel čas, ko sem postal oče. In se je zopet zalomilo pri sluhu. Nika je imela že ob rojstvu velike težave s sluhom. O tem bil lahko napisal celo zgodbo in najbrž bi mi bil kakšen starš hvaležen. A o tem kdaj drugič. Na kratko zgolj to, da sva bila po vstavitvi polževega vsadka najbolj srečna starša na svetu.
Iz svoje izkušnje, pa sem se naučil, da ne bom dovolil, da se svet prilagaja otroku, ampak ravno obratno. Ker je tako prav, in ker je dolgoročno to edina možnost za normalno življenje.
Marsikdo (terapevti in starši) na kakšni šoli za starše me je postrani gledal zaradi tega, pa vendar vseeno mislim, da je odločitev prava. Je pa veliko lažje, ker se da danes dobiti celo paleto različnih aparatov, v celi barvni lestvici, s super tehnološkimi dodatki in še čim.
O svojih izkušnjah z aparati bi lahko povedal še marsikaj. Pomembno vodilo je vedno bilo, da sem jaz tisti, ki se mora prilagajati. Razlika je samo v tem, da starše, ki so se venomer trudili, da bi aparate vendarle nosil, razumem šele danes, ko se zgodba ponavlja.
Dr. Miha Avberšek
