Prvi dan z aparatom

Prvi dan z aparatom

Zdi se mi, kot bi bilo prvič, ko sem nosila aparat, čeprav je bilo resnično prvič pred dobrimi desetimi leti. A aparat, ki sem ga preizkušala, je bil tako drugačen od mojega prvega, da niti zvokov, ki mi jih je podarjal, niti občutkov z njim v ušesu (ki so bili neprimerljivo manj naporni kot pri prvem) ne morem primerjati. Ne morem verjeti, kako je šla tehnologija naprej! Ne morem verjeti, da mi tako pomaga! Ne morem se naveseliti svoje prihodnosti, moj svet bo postal drugačen! Spet se bom lahko več smejala, se več učila, poslušala, preizkušala. 

Kot bi se mi dan obrnil na glavo

Ko sem preizkusila tisti super novi aparat, »Marcedesa z vso dodatno opremo« – tako sem poimenovala izjemen aparat Widex Evoke 440, ki mi ga je za začetek predlagal akustik, sem se počutila, kot bi popila pet redbullov. Ne morem zapisati drugače, kot: čisto naspidirana. Po eni strani sem se počutila, kot da je ves svet moj, po drugi strani pa sem bila zelo zbegana. Toliko šumov, zvokov, vsega oktog mene. Čeprav mi je akustik aparat nastavil na prilagoditveni program, je bilo prilagajanje precej. Bilo je zanimivo in naporno hkrati.

Šla sem na kavo

Sedla sem na teraso na soncu, vse okrog so bili ljudje veseli tistega sončka, bilo jih je veliko, tako kot njihovega žlubodranja, šumenja vrečk, odpiranja zadrg, korakov, ropotanj s stoli … Ufff, koliko zvokov! Na drugi strani ulice je igrala godba napihala.

Naročila sem kavo. Se umirila. In zaslišala prijetno glasbo v ozadju. Povsem me je zmedla! Ker sva ravno prej z akustikom preizkušala razne možnosti aparata, tudi poslušanje glasbe prek Blutootha,  nisem vedela, ali slišim glasbo, ki sva jo midva namestila, ali gre za glasbo iz zvočnikov kavarne.

Čeprav je bila glasba prijetna, mi je bilo neprijetno. Precej neobvladljivo, ker nisem vedela, kaj in zakaj se dogaja. Prišla je natakarica s slastno kavo. Bila je prijazna in vprašala sem jo, ali slišim glasbo, ki jo predvajajo oni. Povedala sem ji, da sem pravkar dobila slušni aparat in da še ne obvladam vseh zvokov. Nasmehnila se je, prijetno in prijazno, ter potrdila, da je to njihova glasba. Potem sem se ji lahko le še predala, tej nežni, prijetni glasbi.

Stopila sem iz avta

In se skorajda polula od strahu. Pod mojimi nogami je tako glasno zahreščalo jesensko listje, da sem hotela takoj skočiti nazaj v avto. Nisem vedela, na kaj sem stopila, zakaj je tako glasno. Ni spominjalo na jesensko listje (ali pa morda, še iz časov, ko sem dobro slišala?). Ojoj, sem si mislila, preutrujena od celega dne in vseh zvokov, ki so kar naenkrat polnili mojo glavo. Spraševala sem se, ali sem res že tako slabo slišala, da je toliko zvokov zdaj novih. Spraševala sem se, kako bo naprej. A nekako sem vedela, da bo bolje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


Warning: Use of undefined constant php - assumed 'php' (this will throw an Error in a future version of PHP) in /home/vsezaspl/public_html/mojeuho.si/wp-content/themes/log-book/single.php on line 69