»Nikoli ne bom nosila slušnega aparata!«

»Nikoli ne bom nosila slušnega aparata!«

Ko me je že močno trkala puberteta, je moja mami ugotovila, da nujno potrebuje slušni aparat. Niti v službi niti doma ni več mogla delovati, kot si je želela. Takrat so bili zelo drugačni časi od današnjih – zdravnik se ji je smejal, ko mu je rekla, da potrebuje napotnico za specialista za sluh, in nihče je ni pripravil na to, da bo življenje s slušnim aparatom drugačno. Zelo drugačno.


Specialist se je čudil, kako je sploh lahko delovala brez slušnega aparata … Kmalu je dobila tistega majhnega ‘polžka’, ki se je skril v njena ušesa. Pa vendar tista majhna stvarca ni bila tako nedolžna, kot je bila videti na prvi pogled. Po eni strani je mami res povrnila dobršen del sluha, po drugi pa je pripomogla, da jo ob živce, poleg dveh pubertetnic, spravljal še slušni aparat. Vsi glasnejši šumi, trki s posodo, kriki, ploski ipd. so jo tako motili, da se mi je zdelo, da je ni za prenašati.

Prvo leto nošenja slušnega aparata se mi je zdela čista živčna razvalina. Poleg tega se ji je pod ušesom, kjer je bil slušni aparat, nenehno rahlo vnemalo, jo srbelo … Smilila se mi je in takrat sem sklenila: Če bom jaz kdaj potrebovala slušni aparat, ga bom nosila čim pozneje. Če ga bom sploh nosila.

Prvič sem opazila, da slabše slišim od drugih, v srednji šoli med gledališko predstavo. Nisem dobro slišala igralcev. Na fakulteti sem vedno sedela v prvi vrsti, da sem lahko ujela vse besede predavateljev. Takrat še nihče ni vedel, da slabo slišim, niti domači ne, čeprav so poznali znake naglušnosti. Medtem so začele nositi slušne aparate tudi moje tete.

Jaz o svoji težavi nisem govorila nikomur. Večkrat me je bolela glava. Pregledali so mi oči – v redu so bile. Na ušesa ni pomislil nihče. Na napetost, ki jo ustvarjam v glavi, na vso zategnjenost, ki se godi, ko se napenjam, da bom kaj slišala …

Potem pa sem rodila. Dobila sem čudovito hčerkico. In izgubila dobršen del sluha. »Ob vsakem porodu se vam lahko zgodi, da boste slišali še veliko slabše,« mi je povedal specialist. Ni mogel verjeti, da sem dotlej živela brez slušnega aparata. In tudi ni mogel vedeti, da ga še vedno ne bom nosila. Dobila sem enakega kot moja mami. Majhnega polžka, ki se ‘skrije v uho’. No, pri meni se ni mogel čisto skriti, ker imam tisti del uhlja tako majhen, da sem se še pri najmanjšem aparatku ves čas bala, da ga bom izgubila. Enkrat sem ga res. Na kavču. In drugič mi je med oblačenjem bunde in zavijanjem šala okrog vratu padel na tla (seveda tega nisem slišala) in sem ga pohodila. To sem začutila, tisti hrsk pod zimskimi čevlji. »Auuuč!«

Bilo je pred desetimi leti, ko so bili vsi začudeni, da tako slabo slišim, da potrebujem slušni aparat. Šefinja mi je rekla, da je mislila, da nisem pozorna na vse njene besede, da mi ni mar, sodelavke in prijatelji pa, da zdaj razumejo, zakaj včasih med pogovorom tako zrem v njih. Aparat sem malo nosila in malo ne. Bolj ne kot ja. Včasih se mi je zdelo, da mi pomaga, včasih pa, da je z njim še slabše. To mi je potrdila tudi sestra: »Saj z aparatom slišiš še slabše kot brez njega,« mi je rekla tik pred predstavitvijo moje knjige in vsa obupana nisem vedela, ali naj ga vzamem iz ušes ali obdržim in ga prosim, da mi pomaga (pravilno) slišati vsa vprašanja. 

Najhuje od vsega je bilo, da sem bila tudi jaz vsakič, ko sem imela v ušesih tisti mali slušni aparat, vsa zmedena. Moj živčni sistem je bil tako vzdražen, da nisem vedela, kaj se dogaja z menoj. Zdelo se mi je, da sem po svetu hodila, kot da nisem čisto pri pravi. Enkrat, ko sem šla na pošto, sem se med čakanjem v vrsti čudila, zakaj je tako temno. Ni mi bilo jasno … dokler v sramu nisem ugotovila, da imam na nosu sončna očala. S tistim slušnim aparatom preprosto nisem bila jaz, kakorkoli sem se trudila, poleg tega mi ni dovolj pomagal slišati. Po tem, ko sem ga po nesreči pohodila, ga nisem več uporabljala. Tako ali tako mi je že pripadal novi. A nisem in nisem se mogla odločiti, da bi šla po napotnico in v lov za primernejšim slušnim aparatom.

Tudi moja mami z aparatom ne sliši odlično, daleč od tega. Zakaj bi ga potem sploh še nosila? Sem se izgovarjala sama sebi in vsem, ki so me opominjali, da se z mano ne da več pogovarjati.

Kako so bila videti moja zadnja tri leta, ki sem jih bolj ali manj preživela brez aparata, preberite tukaj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja


Warning: Use of undefined constant php - assumed 'php' (this will throw an Error in a future version of PHP) in /home/vsezaspl/public_html/mojeuho.si/wp-content/themes/log-book/single.php on line 69