Moja mama je začela izgubljati sluh v mojih najbolj občutljivih letih – na prehodu v najstništvo. Ničkolikokrat me je bilo sram, ko se je s kom pogovarjala in zaradi naglušnosti izpadla vsaj čudna, če že ne kaj drugega pri sogovorniku, saj nikoli ni povedala, da slabo sliši, temveč je ugibala … in velikokrat zgrešila nit pogovora.
Nikoli ne bom pozabila, kako nerodno mi je bilo na morju, ravno sem dopolnila 11 let, ko smo bili na plaži in je kramljala s simpatično gospo. To so tista leta, ko se deklica želi poistovetiti z mamo in ko ji je izjemno pomembno, kako mama deluje v socialnem okolju. Tako kot zase si želi tudi za mamo, da je sprejeta v družabni krog svojih vrstnikov. Moja mami se mi je zdela izjemno lepa in pametna. Ponosna sem bila nanjo, da je tako družabna. In da se pogovarja prav s tisto čudovito gospo iz prikolice. Mi smo bili v šotoru. Ves čas pogovora sem njune besede vlekla na ušesa (ki so takrat še izvrstno delovala) in se delala, da berem knjigo.
Pogovor je bil povsem neobvezujoč, o kampiranju, njegovih radostih ter težavah, ko veter pokaže svojo moč ali se vlije z neba … Potem pa – danes predvidevam, da je od pogovora, ki je za naglušnega lahko izredno izčrpavajoč, ali pa je le začel pihati veter in so bili valovi glasnejši, ali pa je šla glasna otročad v vodo blizu nas – je moja mami začela kvasiti bedarije. Delovalo je, kot da se izmišljuje. Pogovarjali sta se o baldahinu in gospa je mislila, da smo tudi mi v prikolici. Ko se ji nekaj stvari ni ujelo, je mami vprašala, ali smo v prikolici, in moja mami je rekla: »Ja,« potem pa naprej govorila o šotorjenju. Vedno manj je govorila in vedno bolj je kimala. Nato je na neko vprašanje presenečeno rekla: »Ne, saj mi nismo v prikolici, v šotoru smo.« Gospa ni vedela, kaj naj reče, moja mami je bila še mlada in verjetno ni niti pomislila, da slabo sliši. Le pogovor se je vedno bolj zatikal, včasih prav ponesrečeno zapletel, jaz pa bi najraje zakopala glavo v zemljo od sramu.
Ko smo odšli s plaže, sem mamici povedala, kakšne bedarije je govorila, da je bilo videti, kot da je lažnivka, ki govori kar nekaj v tri dni …
Ne vem, kako se je počutila, a naslednji dan sta se obe s ‘simpatično gospo’ držali bolj vsaka zase. Danes sem stara 45 let. Brez slušnega aparata v družbi ne delujem več. Veliko predvidevam, prijatelji se mi včasih smejijo, ker ‘vsekam’ čisto tretjo, včasih se kdo od bližnjih razjezi, da se z menoj ne da več pogovarjati, jaz pa napenjam možgane do onemoglosti. Tudi takrat, ko imam v ušesih slušni aparat, ni vedno vse tako, kot si želim, a sorodniki in prijatelji pravijo, da je zdaj z mano veliko lažje – ni treba, da so ves čas pogovora obrnjeni proti meni, manj sem napeta ob pogovorih in manjkrat zgrešim temo. Vedno pa, vedno, povem ljudem, da slabo slišim. Da se zelo trudim, a da je moj sluh precej okvarjen in mi tudi aparat ne more povrniti sluha, kakršnega si želim. Skoraj vsi ljudje so razumevajoči, večina se jih trudi z menoj komunicirati razločneje in bolj glasno, ni se jim težko presesti ali stopiti bliže, če zaradi tega komunikacija steče lahkotneje.
