Moje kolo je modro (z belimi oblački). Moj najljubši avto je bil sinje moder, moj fotoaparat je moder in tudi moj slušni aparat je moder. Se afnam, da sem izbrala moder, torej vidni slušni aparat? Nočem skrivati svoje pomanjkljivosti? Ne, svoj slušni aparat hočem posvojiti. Hočem ga imeti rada. In če ga hočem imeti rada, …
Zdi se mi, kot bi bilo prvič, ko sem nosila aparat, čeprav je bilo resnično prvič pred dobrimi desetimi leti. A aparat, ki sem ga preizkušala, je bil tako drugačen od mojega prvega, da niti zvokov, ki mi jih je podarjal, niti občutkov z njim v ušesu (ki so bili neprimerljivo manj naporni kot pri …
Vedno bolj sem se izogibala ljudem. Sploh večjim družbam. Nisem več hodila na predavanja, delavnice, konference, meditacije. Večkrat bi najraje ušla, četudi zanimivemu človeku, ker je govoril prepotiho ali le v prostoru s šumi okoli naju, ker je momljal ali šušljal … Včasih sem se na tiskovnih konferencah spraševala, v katerem jeziku govorijo: je slovenščina …
Ko me je že močno trkala puberteta, je moja mami ugotovila, da nujno potrebuje slušni aparat. Niti v službi niti doma ni več mogla delovati, kot si je želela. Takrat so bili zelo drugačni časi od današnjih – zdravnik se ji je smejal, ko mu je rekla, da potrebuje napotnico za specialista za sluh, in …
Moja mama je začela izgubljati sluh v mojih najbolj občutljivih letih – na prehodu v najstništvo. Ničkolikokrat me je bilo sram, ko se je s kom pogovarjala in zaradi naglušnosti izpadla vsaj čudna, če že ne kaj drugega pri sogovorniku, saj nikoli ni povedala, da slabo sliši, temveč je ugibala … in velikokrat zgrešila nit …
